KAKO JE Z IMENOM GALICIJA?
Etimolog Davorin Trstenjak , ki je leta je leta 1864 v Galiciji preueeval ostanke rimske dobe, domneva , da ime Galicija izvira iz staroslovenske besede > galice<, kar pomeni vrana. (Za Savinjsko dolino so vrane znaeilne.) Kraj Galicija se je baje tako imenoval 3e v rimskem easu. Drugi trdijo, da ime Galicija izhaja od imena 1panske pokrajine, kjer je grob sv. Jakoba starej1ega. Ker je na ta grob romalo tudi plemstvo iz na1ih krajev, naj bi od tam prineslo kult in ime sv. Jakoba, kateremu so pozneje zgradili tudi cerkev. Zavetnik cerkve je sv. Jakob. Nastala pa je 1ele v 16. stoletju. Vanjo sta vzidana rimska napisna kamna. Tudi krajevni leksikon Slovenije trdi, da je dala kraju ime cerkev (glej KLS, str. 489). V letopisu Matice slovenske, 1870, str. 25, je sku1al D. Trstenjak pojasniti etimologijo imena Galicija. Trdi , da je Galicija v zvezi s staroslovansko mitologijo. Tak1na mesta, kjer so stali templji v east sonenemu bogu, godcu in pevcu, so stari Slovani imenovali >galicije<. Ker so bili ti plesi navadno v toplem poletnem easu, je po pokristjanjevanju poganskega sonenega boga nadomestil apostol Jakob. So pa ime Galicija razlagali tudi tako, da je v starih easih 3ivel v Galiciji (ki se je takrat seveda imenovala drugaee) neki Poljak iz Galicije - seveda poljske. Kdor je 1el k njemu, je rekel: Grem h galicijanerju. Kraj, kjer je 3ivel, pa je postala Galicija. To je seveda ljudsko izroeilo, ki pa ima svoj mik.
OBRAZLOŽITEV GRBA KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA
Oblikovanje logotipa je zahtevno, saj mora upoštevati simbole in zakonitosti heraldike. Ta pa v osnovi predpisuje ustrezen pomen vsakega detajla, ki se pojavi na grbu. Grb mora biti enostaven, razumljiv, vsebovati mora elemente ki se navezujejo na kraj ali kraje. Na njem ne sme biti prevee in ne premalo simbolov. Zahtevnost je toliko veeja, ker mora logotip vsebovati znaeilnosti vee krajev, kraji pa so nastali v razlienih easovnih obdobjih in imajo s tem tudi razlieno tradicijo in zaradi toka zgodovine tudi razlieno preteklost. Zanimivo je tudi, da je krajevna skupnost dobila ime po kraju Galicija, ki je najmlajši kraj, saj je nastal šele po II. Svetovni vojni. Pred prieetkom ustvarjanja in oblikovanja grba je potrebno poiskati sledeee znaeilnosti krajev, ki so temelj za nadaljnje delo.
- Naselitev prebivalstva v kraje ali širše obmoeje, prve omembe krajev ali zaselkov ter dogodki povezani s tem,
- Izvor imena KS Galicija,
- Pomembnejši dogodki v zgodovini razvoja kraja,
- Znaeilnosti zaselkov,
- Prieetek izobra3evanja in šolstva,
- Osnovne in temeljne dejavnosti, s katerimi se je ukvarjalo takratno prebivalstvo…
Odgovore na marsikatero vprašanje je mo3no najti v razlienih literaturah in ti so osnova za delo oblikovanja. Pomembnejši podatki, ki so nam bili v pomoe so:
Prieetek naseljevanja, na širše obmoeje KS se priene 3e v VII. stoletju, kar pomeni, da so naši predniki na tem obmoeju 3e dobrih 1300 let. Tudi prva omemba nekaterih krajev sega v daljno leto 1190 Pernovo, leta 1329 Velika Pirešica in leta 1458 Zavrh.
Za kraje KS so bili pomembni naslednji dogodki:
- Leta 1422 prva omemba cerkve sv. Jakoba
- V letih 1530-1535 je bil koristnik nekaterih zemljiše tudi Primo3 Trubar
- Leta 1794 ponovno podeljen rudarski patent
- Leta 1845 prieetek šolstva
- Leta 1850 ustanovljena obeina Velika Pirešica…
V grb je vkljueenih šest simbolov:
1. ŠEIT
2. MEJA
3. SONCE IN ŠEST ŽARKOV
4. ŠTEVILO 7
5. PTICA
ŠEIT
Šeit je simbol pasivnega, obrambnega, zašeitnega oro3ja, torej ni napadalno oro3je. Tako kot nas varuje pred pušeicami in kopji, nas obvaruje pred vsem, kar je slabo in zlo. Kot simbol pomeni, da šeit šeiti vse, ki stojijo za njim.
MEJA
Meja je obris KS in ponazarja povezanost ljudi znotraj ene celote.
SONCE IN ŠEST ŽARKOV
Sonce je zasnovano kot sin najvišjega boga in brat mavrice. Sonce je središee neba, kot je srce v središeu eloveka. Sonce je vir svetlobe, toplote in 3ivljenja. Soneni 3arki ne le po3ivljajo, marvee tudi oznanjajo stvari, in sicer tako, da jih naredi zaznavne, kar predstavlja razširitev zaeetne toeke, ker meri prostor. Soneni 3arki osvetljujejo šest razse3nosti prostora – štiri strani neba ter zenit in nadirij. Abu Jakub je zapisal, da je šest popolno število saj ga povezuje s šestimi dnevi stvarjenja in šestimi energijami sveta. Šest 3arkov predstavlja šest krajev: Galicijo, Hramše, Pernovo, Veliko Pirešico, Zavrh in Železno.
SEDEM
Sedem ustreza sedmim dnem v tednu, sedmim stopnjam popolnosti, sedmim nebeškim sferam, sedmim cvetnim listom vrtnice itd. Pri Egipeanih je bila številka sedem simbol veenega 3ivljenja. Simbolizira popoln ciklus, dinamieno popolnost. Vsaka lunina mena traja sedem dni in štiri obdobja lunarnega cikla sklepajo krog 28. Teden ima šest dni za delo in en dan za poeitek. Mavrica ima šest barv, sedma je bela in v njej je sinteza šestih drugih. Sedem je sedmo stoletje in eas naseljevanja ljudi na obmoeje KS…
PTICA
Ptica je zaradi letenja tako rekoe vnaprej doloeena za simboliko razmerij med nebom in zemljo. Ptica je simbol nebesnega sveta, nasprotnica kaee, kot simbol zemeljskega sveta. Še bolj pa ptiei simbolizirajo duhovno stanje, angele, višja stanja bitja. V keltskem svetu je ptica na splošno glasnica ali pomoenica bogov in drugega sveta, bodisi, da gre za laboda na Irskem, 3erjava ali eapljo v Galiji, gos v Veliki Britaniji ali vrano pri nas. Kakor po nakljueju, pa je vrana ali >galice< tudi stalni spremljevalec krajev KS Galicija.
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JAKOBA
Na mestu, kjer stoji dana1nja cerkev, je bila v letih 60 do 160 vila rimskih kolonistov Rufa Simphonia, 3ene Rufije Primule in brata Bruta. Legenda pripoveduje, da so okoli1ki rudarji tu postavili leta 1272 majhno kapelo. Pozneje je bila dograjena in je leta 1422 postala vikarijatska cerkev. Zgrajena je bila v gotskem slogu z obokanim prezbiterijem. Ladja je imela raven lesen strop. Leta 1666 je bila cerkev ponovno prezidana in poveeana, 1677 pa ji je bil prizidan zvonik, ki stoji 1e danes. Cerkev se je zaradi slabe lesene konstrukcije leta 1770 podrla. V romansko-bizantinskem slogu so v letih 1770 do 1782 zgradili novo, dana1njo cerkev. Prezbiterij je s freskami poslikal Anton Lerchinger. Nad glavnim vhodom je vklesan kronogram, latinski napis, iz katerega lahko razberemo letnico dograditve cerkve, ee se1tejemo vse erke-rimske 1tevilke v napisu: Ipse GaLLIzIensIVM zeLVs CIVo IaCobo ereXIt, kar pomeni: Goreenost Galieanov je postavila to cerkev v east svetemu Jakobu. Na steno za glavnim oltarjem je leta 1864 Jakob Brollo naslikal oltarni nastavek z le nakazano sliko sv. Jakoba v sredi. Leta 1869 je cerkev dobila stranski oltar sv. Jo3efa, naslednje leto pa je bil na nasprotni strani postavljen Marijin oltar z lesenim kipom Brezmade3ne, ki ga je izdelal kipar Ignacij Oblak iz Celja. Glavni oltar je leta 1890 naredil Janez Vurnik. Orgle je leta 1844 naredil Alojz Horbiger iz Celja, prej1nje orgle pa so prestavili v podru3nieno cerkev sv. O3balta. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopali1ee, ki so ga leta 1896 opustili in uredili novega na Narek1ovem posestvu. Sedanje pokopali1ee je bilo blagoslovljeno 4. junija 1967.
PODRUŽNA CERKEV SV. OŽBALTA
Cerkev je prvie omenjena leta 1392, vendar je bila zgrajena vsaj 3e v prvi polovici 13. stoletja. V easu tur1kih napadov je slu3ila za obrambni tabor. Ohranjena sta 1e visok obrambni stolp-sedanji zvonik- in deloma taborsko obzidje. Leta 1883 je grof Arthur Sermage podaril cerkvi oltar iz grajske kapele na Grmovju. Na 3eljo 1kofa Slom1ka je Vrenko leta 1860 obnovil vse tri oltarje. V cerkvi je grobnica gra1eakov nekdanje grmovske gra1eine. Na ju3ni strani cerkve je na zunanji steni vzidan kamnit rimski relief deklice s ko1aro v roki.
PODRUŽNA CERKEV SV. KUNIGUNDE
Cerkev sv. Kunigunde na Gori je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja ali v prvi polovici 15. stoletja. Glavni oltar sv. Kunigunde je iz leta 1643. Kapelo sv. Trojice je dal cerkvi pozidati Joh. Paul Adamaner, lastnik pre1ni1ke gra1eine.
GRAJSKA KAPELA SV. BERNARDA
Leta 1742 jo je dal zgraditi takratni lastnik gra1eine Bernard Pilpach kot beneficij (ustanovo, ki naj vzdr3uje duhovnika, da bo tam opravljal ma1e za elane dru3ine). Stoji pri nekdanji gra1eini Hofrain (sedaj Grmovje).
UTRINKI IZ ZGODOVINE KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA Dana1nja krajevna skupnost Galicija je bila ustanovljena po sklepu skup1eine obeine Žalec leta 1964. Sestavljajo jo naselja Galicija, Hram1e, Zavrh, Pernovo, Velika Pire1ica in Železno. Imenuje se po najmlaj1em kraju v svojem sestavu, ki je 1ir1e krajevno ime dobil 1ele po narodnoosvobodilni vojni. Do okupacije 1941 se je obeina imenovala Velika Pire1ica. Krajevna skupnost Galicija le3i na severovzhodnem delu obeine Žalec. Od ravnine Savinje sega v poboeja Kjumberka (628 m) in Kunigunde-Gore (567 m). Je mejna krajevna skupnost, meji s celjsko, dobrnsko in na prehodu iz Savinjske v Šale1ko dolino z velenjsko obeino. Od ustanovitve cerkve 1422 do sredine prej1njega stoletja je bila Galicija samo zaselek naselja Zavrh. Imela je cerkev sv. Jakoba, 3upni1ee, pokopali1ee in od srede 19. stoletja 1e 1olo. Najstarej1a sled elovekove dejavnosti z obmoeja Galicije je kamnita sekira iz mlaj1e kamene dobe, ki jo je pri oranju na1el posestnik Zadek na ledini Gradi1ee. Na dobo Ilirov in Keltov spominja veliko keltsko grobi1ee v sose1eini Galicije- v Dre1inji vasi, na rimsko oblast pa vzidani ostanki rimskih spominskih plo1e na zunanjem zidu gali1ke cerkve in v zakristiji pernovske cerkve. Najdeni so bili v neposredni bli3ini. Na Gradi1eu v Galiciji pa naj bi bilo rimsko sveti1ee.
KJE LEŽI GALICIJA
Galicija le3i na severovzhodnem delu obeine Žalec. Od ravnine ob Savinji sega v poboeja Kjumberka (628 m ) in Šentjungerti - Gore (567 m ) ter na severu na poboeje Dobnika. Je mejna krajevna skupnost; meji z ce1jsko, dobrnsko in velenjsko obeino ter je na prehodu iz Savinjske v Šale1ko dolino. Krajevno skupnost Galicija sestavljajo zaselki Galicija, Hram1e, Zavrh, Pernovo, Velika Pire1ica in Železno. Od veejih sredi1e, Celja, Velenja in Žalca, je oddaljena pribli3no osem kilometrov.
PREDSTAVITEV POSAMEZNIH ZASELKOV
GALICIJA
Galicija le3i ob sotoeju Podsev1nice, ki ima izvir v Hram1ah, in Rimskega grabna, ki priteka iz zaselka Zavrh. Naselje je raznoliko, nekaj je samotnih kmetij in grueastih zaselkov. Domaeije stojijo na andezitnih tufih ali na miocenskih laporjih. Krpa dolomita je le na Šentjungerti. Prevladujejo te3ka ilovnata tla.
PERNOVO
Osrednji del naselja je grueasto Pernovo, ki le3i na polovico manj1em svetu na meji med andeziti in srednje triasnimi apnenci. Pripadajoei zaselki so 1e Gorca, Žabja vas in Grmovje.
HRAMŠE
So hribovsko naselje na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Le3ijo pod vzno3jem Kjumberka in Dobnika. Ceste iz Hram1 vodijo na sever proti Velenju in Dobrni, na vzhodu proti Zavrhu, proti jugu pa so povezane z Galicijo in Pire1ico. Obdelovalne zemlje je malo. Veliko povr1in je pokritih z gozdom.
ZAVRH
Raznoliko naselje se razprostira v ozadju Šentjungerti. Prometna povezava je s Šmartnim v Ro3ni dolini in Hram1ami. Na zahodu se razprostira hrib Gradi1ee, kjer so na1li kamnito sekiro iz rimske dobe.
VELIKA PIREŠICA
Le3i ju3no od Galicije. Razlo3eno naselje se razprostira na spodnjem koncu soteske Socka, ob potoku Pire1ica, proti jugu pa sega v ravnine Spodnje Savinjske doline. V potok Pire1ica se zliva pritok Akla, ki priteee izpod Kjumberka. Potok Rupnica priteee z Osrek. Med potokoma Pire1ico in Rupnico so tla iz apnenca, ju3neje pa apneneaste kamnine potonejo pod mlaj1imi sedimenti. Na vzhodu robu pa so pleistocenske terase. Veliki Pire1ici pripadajo zaselki Gorca, Osreke, Pu1a in Socka. Pomemben je kamnolom apnenca.
ŽELEZNO
Med Galicijo in Veliko Pire1ico le3i razlo3eno naselje Železno. Domovi in obdelovalna zemlji1ea le3ijo na vulkanskih kremenovih keratofujih. Na obmoeju Železnega so 1tevilni izviri pitne vode. Potoki se izlivajo v Podsev1nico. Vas nosi ime po 3elezovi rudi, ki so jo tu pridobivali. V vulkanskih predorninah so sledi meglenega kr1a.
GEOLOŠKA SESTAVA IN PREGLED POVRŠJA
Savinjsko dolino je v miocenu od vzhoda pokrival 1irok morski zaliv panonskega morja, ki je zapustil usedline. Morje ni bilo povsod enako dolgo. Proti koncu oligocena se je zaeelo kreiti. V sote1kih predelih so se razvila moevirja in barja ter jezera z napol sladko vodo, ki so za sabo pustila premogovne plasti. Premogovne plasti so se nahajale v Zabukovici in Libojah . V zaeetku miocena so nastali na obmoeju Savinjskega prede1a moeni ognjeniki. Iz njih so privrele na dan velike kolieine lave, ki se je ohranila v obliki andezita. Iz andezita je 1iroka gmota okrog Galicije. Vulkanski pepel se je pome1al z morskimi usedlinami, nastale so zelenkaste kamenine, ki jim je prime1an groh,(kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatske kamnine).Tudi ta je znaeilen za Savinjsko dolino. Med sedimentnimi kameninami sreeamo 1e laporje, skriljeve gline ter pe1eenjake. Na severnem robu Spodnje Savinjske doline zavzemata velik del povr1ja tr1i pe1eenjak ter litavski apnenec. Ko se je morje odmikalo, se je kot hidrografska dedi1eina oblikovalo poreeje Savinje. Savinja s pritoki je rezala globoke struge med andeziti (svetlo zelena ali temna predornina) in grohi. Proti vzhodu se pojavljajo tr1e kamenine, to so apnenci in dolomiti, ki so prekriti z mlaj1imi odejami. Vremenske spremembe in voda so poskrbeli za oblikovanje reliefa. Nastajale so planote, gorski hrbti ter priostreni vrhovi. Za dana1nji relief je bila va3na pliocenska doba, takrat so se pojavili udori povr1ja, ki so jih zalila jezera. Ob hidrografskih -vodnih menjavah so se tako razvile premogovne plasti, kar je dokazano za rudnik Velenje, ali pa so jezera in reke nana1ale blato, prod in pesek, da so kotline na debelo zasute s pliocenskim peskom in prodom. V pliocenu je bilo izdatno uravnavanje, kar nam prieajo ostanki ravnikov, ki so se ohranili na apneneasto - dolomitnih tleh, najvee seveda v obrobju savinjskih kotlin. Ostanek uravnave sta Menina planina ter Golte.
ZGODOVINSKI ORIS GALICIJE
Spodnja Savinjska dolina je bila glede na geolo1ko stanje, ki je tedaj vladalo v njej, 1e nenaseljena. Iz mlaj1e kamene dobe pa so v njej na1li en sam predmet, in sicer kamnito sekiro. Bronasta doba je zastopana s srpi in sulieastimi kostmi, ki so jih izkopali nad Vranskim. Prebivalci 3elezne dobe so 3e znani po jeziku in plemenu, bili so Iliri. Okrog leta 500 pred na1im 1tetjem so se Iliri pome1ali s Kelti, ki so ustvarili me1ano narodno skupino Norieane. Kelti so se poleg kmetijstva ukvarjali 1e z 3ivinorejo in z rudarstvom. V tem easu je tekel eez na1e kraje tudi 3ivahen trgovski promet. Rimljani so imeli z Norieani politiene in gospodarske stike. Rimljani so nori1ko kraljestvo prikljueili svoji dr3avi, Savinjska dolina pa je bila pri Noriku. Bila je pomembno prehodno ozemlje, tod je vodila cesta, ki je povezovala Italijo z Donavo. Va3ni mesti sta bili Celeia in Šempeter. Iz rimskih easov so tudi v Galiciji in njeni okolici ohranjene najdbe, kar je dokaz, da je bila nekje na o3jem obmoeju Galicije zgodnja antiena nekropola z grobnicami, ki pa je ni moe lokalizirati. Nekatere najdbe so vzidane v cerkev in 3upni1ee, nekaj pa jih hrani celjski Pokrajinski muzej. Rimsko oblast v na1ih krajih je unieilo preseljevanje narodov. Premikali so se od severa in vzhoda, za cilj pa so imeli Italijo in Galijo. Prvi pohod so napravili Huni, ki so na svojem pohodu po3igali in unieevali. Sledili so jim Zahodni Goti, nato Vzhodni Goti ter Langobardi. Po odhodu slednjih pa so bili na1i kraji pripravljeni za naselitev slovanskih narodov, ki so se zaeeli naseljevati proti koncu 1estega stoletja. Na savinjsko obmoeje so pri1li po dolinah rek. Prihajali so z vzhoda, severa in severovzhoda. Ta doba je trajala pribli3no dvesto let, potem pa so se zaeeli stopnjevati pritiski od zunaj. Notranjo samostojnost so Slovenci izgubili potem, ko so pomagali Ljudevitu v boju proti Frankom. Tako so bili Slovenci nekaj let pod nadzorstvom bavarske in frankovske oblasti. Nekaj let je bila Savinjska dolina tudi pod Mad3ari, potem pa se je devetsto let nadaljeval fevdalni red. Sredi 11. stoletja so Savinjsko dolino dobili v posest grofje Vovbr1ki, nasledili pa so jih grofje Celjski. Iz tistih easov se je ohranila tudi gra1eina Grmovje .V petnajstem stoletju so na1e kraje pusto1ili Turki. V na1i krajevni skupnosti je na Pernovem iz tistih easov ohranjen zid okoli cerkve, ki je slu3il za obrambo. Konec osemnajstega stoletja se je pojavila industrija. V Libojah je bila steklarna, ki se ji je kasneje pridru3ila 1e keramiena industrija. V tem easu zasledimo tudi zaeetke rudarstva. Železovo rudo so leta 1794 zaeeli pridobivati na Kjumberku nad Galicijo, svineeno rudo pa kopati na obmoeju Šentjungerti.
ARHEOLOŠKI SPOMENIKI V GALICIJI 1. Nagrobnik CIL III 5281. Omenjajo ga Lazia, Muchar, Pichler, Momrnsen Janisch, Ignac Oro3en, Fekonja, Vreeer. .. Vsi avtorji, ki pi1ejo tudi, kje se nahaja, trdijo, da je vzidan v cerkev, le Curk ga pravilno locira v severno fasado gali1kega 3upni1ea. Spomenik je preprosta stela brez ni1e, ki je posnemala arhitektonsko elenitev edikule. Poglobljeno napisno polje obdajata polstebra, okra1ena s kaneliranim ornamentom v obliki listieev. Napis se glasi:
C (aius) Rvfivs C (aii) I (ibertus) Symphonvs
Et
Rvfia Primvla et Brvtt(u)s ...
2. Nagrobni napis CIL III 5282. Omenjajo ga Lazia, Gruter, Muchar, Pichler, Momsen, Janish, Ignac Oro3en, Fekonja, Vreeer, Kol1kova ... Avtorji pi1ejo, da se nahaja in ga brez izjeme locirajo v cerkev. Napis CIL III 5282 je objavljen kot sledi: >CELEIAN
L. AN. LXXI
LLAE. VXORI
TIBVS.ET
FILIO
AN .XXXV<
3. Relief z dvema pticama. Davorin Trstenjak pravi takole:
4. Relief z upodobitvijo dveh genijev. Nekaj easa je bil spomenik v Galiciji, kasneje pa so ga prestavili v celjski muzej. Oba napisa - CIL III 5281 in 5282 sta najstarej1i v virih omenjeni najdbi. Konec prve polovice 16. stoletja ju je videl in prepisal Lazia., takrat sta bila oba verjetno vzidana v cerkev sv. Jakoba.
GRADIŠEE
Na ledini Gradi1ee, ki le3i vzhodno od cerkve v Galiciji, je bila najdena kamnita sekira, ki priea o poseljenosti grieevja v mlaj1i kameni dobi. Tu so na1li tudi drobce hal1tatske keramike. Hal1tatski pomeni, da se nana1a na starej1e obdobje 3elezne dobe. Leta 1882 je 3upnik Jo3e Matoh priskrbel za cerkev sv. Kunigunde ali za cerkev na Šentjungerti vpisno knjigo. Ta 3upnik v uvodu navaja., naj bi bil po mnenju Davorina Trstenjaka na gori tempelj boga sonca. Po drugih virih pa naj bi bil tempelj na Gradi1eu. Tu so na1li ostanke rimskega templja. Na rimsko obdobje nas spominjajo rimske spominske plo1ee, ki so vzidane na farni cerkvi v Galiciji.
Iz rimskega obdobja je tudi relief, vzidan v cerkvi sv. O3bolta. Ta reliefni kamen s polkro3no sklenjeno ni1o meri 47 x 73 cm in predstavlja dekle v pla1eu, ki dr3i ko1ari podoben predmet v desnici in po1kodovan atribut, ki ga Janish razlaga kot 1opek ro3, dvignjen v levici.
Naziv doline, ki pelje pod Šentjungertjo proti Galiciji, Rimski graben, prav tako spominja na rimsko obdobje. Gradi1ee (390 m n. v.) je danes potegnjen, z gozdom zarasel greben, ki poteka v smeri sever-jug. Na vzhodu, zahodu in jugu se razmeroma strmo dviga z dolinskega dna, na severnem pa je preko 20 m ni3jega sedla povezan s planoto, na kateri le3i Zavrh pri Galiciji.
KUŽNA ZNAMENJA
V 16. stoletju je razsajala na na1em obmoeju kuga. V spomin nanjo stojita danes v kraju dve znamenji:eno v Železnem in eno v Gorci.
IZKORIŠEANJE BOGATE RUDE
V okolici Galicije najdemo tudi dva toponima, (toponim je lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega povr1ja), povezana s 1e enim aspektom pretekle izrabe prostora, namree z rudarstvom. Železno se imenuje zaselek ju3no od Galicije, Ravne pa je ledinsko ime v naselju Hram1e, severno od Galicije.
Šir1e obmoeje severno od Galicije, med sotesko Pire1ice na zahodu in Šmartnim v Ro3ni dolini na vzhodu, sestavljajo triadne predornine z razvitim kremenovim keratofirjem in keratofirskimi tufi. Med temi kameninami so vlo3ki sivega organogenega apnenca .Svineevo-cinkova orudenitev pri Galiciji je vezana na keratofirski tuf in lavo, pri Zavrhu pa na vlo3ke sivega apnenca. Bolj pomemben pa je pojav 3elezove rude, ki se nahaja v okolici Železnega kot pirit, ki je na povr1ini oksidiran v limonit ali okro.
Izkori1eanje bogate rude, ki je vsebovala do 52 % 3eleza, je predstavljalo poleg kmetijstva ekonomski temelj naselbine vsaj od srednjega veka naprej, saj naj bi prvo kapelo postavili rudarji. V Zavrhu pri Galiciji so 3e v 17. stoletju kopali svineeno rudo galenit in jo tam tudi predelovali do intenzivnej1ega izkori1eanja rude v okolici Galicije, ko je konec 18. stoletja zaeel delovati prvi rudnik 3elezove rude. Rudarjenje se je razmahnilo v prvo polovico 19. stoletja, ko je zaeel delovati Bonzzov rudnik na poboejih Kjumberka. Limonit so za potrebe keramiene industrije kopali 1e med obema vojnama in 1e celo po drugi svetovni vojni.
Sledovi starih rudnikov so v okolici Galicije vidni 1e danes, gre pa za bolj ali manj izrazite jarke, ki so povr1inska sled vru1enih horizontalnih rudarskih rovov. Tlorisno imajo navadno obliko erke T, dimenzije so razliene. Brez spremnih drobnih najdb je tak1ne strukture skoraj nemogoee kronolo1ko opredeliti, saj so bile rudarske tehnike antike in predindustrijske dobe zelo podobne in pogojene z znaeilnostmi rudarstva. Sledovi rudnikov na gali1kem obmoeju so verjetno v veliki meri posledica kopanja v 19. stoletju, starej1ih pa zaenkrat ni mogoee identificirati.
POMEMBNE STAVBE V GALICIJI
GRAŠEINA GRMOVJE - HOFRAIN
Gra1eina se v srednjem veku ne omenja. Grmovje je bil plemi1ki dvorec, v lasti 1tajerskih de3elnih stanov. Na posestvu tega dvora, ki se je imenovalo- v Goveah- je bila pozidana protestantska cerkev, ki so jo kasneje nasilno podrli. Leta 1681 je bila gra1eina upodobljena na Wischerjevem bakrorezu. Stavba je imela podlo3en, pravokotni tloris, bila je dvonadstropna. Na tej upodobljeni obliki je stal dvorec 3e v 16. ali 17. stoletju. Leta 1867 je tedanji lastnik pristavo podrl in na njenem mestu postavil nov dvorec. Dvorec je bil zgrajen v klasienem slogu in je enonadstropen. Njegova notranjost je veeinoma predelana. V ve1iki sobi, ki je v osi stavbe v nadstropju, je ohranjen parket v obliki 1ahovnice iz hrastovih in javorjevih plo1e. Prav tako so se na stropu ohranili kasetni okviri iz tramov. Ob zadnjih predelavah l. 1985 so na enem izmed stropov v nadstropju na1li orientalsko poslikavo. Gra1eino je obdajal park. Le3al je na vzpetini ob cesti Pernovo- Galicija. Najvee parkovnih dreves je ohranjenih na jugovzhodni strani, kjer je kapela. Ob koncu prej1njega stoletja in v obdobju med obema vojnama so bili tukaj 1e vedno lastniki dru3ine Je3ovnik, ki je bila ena izmed najbogatej1ih veleposestni1kih rodbin v Spodnji Savinjski in Šale1ki dolini. Poleg ogromnega posestva Arja vas (203 hektari) so ji pripadali tudi 1tevilni industrijski in obrtni obrati (3 kamnolomi, opekarna, 2 gostilni, kova1ka in kolarska delavnica). K njim je spadala tudi gra1eina Grmovje ( Hofrain) s pripadajoeim zemlji1eem v skupni povr1ini 116 hektarov.
GRAJSKA KAPELA
Leta 1742 je Janez Bernard Pipal ob gra1eini zgradil reprezentaneno kapelo. Zgrajena je bila kot beneficij (ustanova, ki naj vzdr3uje duhovnika, ki bo tam ma1eval). Leta 1887 sta jo zakonca grof Arthur Sermage in Leonija, rojena Arko, obnovila. Kapela je podkletena, ima pravokoten, skoraj kvadraten tloris. Fasada je poudarjena s kamnitim portalom in vitra3nimi napisi. V eelu nad vitra3i je relief angela z grbom Janeza Bernarda Pilpacha na levi in grbom rodovine Arko na desni. Eelo obroblja napis, spodaj v latinskih, na straneh v gotskih verzalkah. Napis, ki je spodaj, se v prevodu glasi: Tebi slavni nebe1ki Bernard postavil Janez Bernard Pilpach.
ŠOLA GALICIJA
V na1em kraju sta bili dve osnovni 1oli. Obe sta bili podru3nici centralne 1ole v Petroveah. To sta podru3niena 1ola v Galiciji in podru3niena 1ola Velika Pire1ica. Jeseni 2002 pa smo zdru3ili obe podru3nieni 1oli v eno novo podru3nieno 1olo na Trju. Zaeetki 1olstva v Galiciji segajo v leto 1845. Prva 1ola je bila v majhni cerkovnikovi leseni koei. Pouk je bil v tem prostoru do leta 1856, ko je bila zgrajena sedanja 1olska zgradba. Šola je bila do 1890. leta enorazrednica, desna polovica 1ole je bila ueiteljsko stanovanje, leva pa za pouk. Po raz1iritvi 1ole v dvorazrednico pa je bilo potrebno ueitelja izseliti, zato so leta 1889 zgradili sedanjo zgradbo za ueiteljska stanovanja.
ŠOLA VELIKA PIREŠICA
Šola Velika Pire1ica je bila zgrajena leta 1908. Prej so tamkaj1nji otroci obiskovali 1olo v Galiciji. Med nem1ko okupacijo je na 1oli potekal pouk v nem1eini. Nemci so si hoteli v 1oli narediti utrdbo, a so jim to partizani s po3igom prepreeili. Tako so bili leta 1944 zgornji prostori unieeni od po3ara. Po osvoboditvi je bila 1ola obnovljena in pouk se je ponovno prieel 3e v jeseni leta 1945. Stavba je bila dvakrat dozidana, saj so spodnje prostore namenili za vrtec. Osnova 1ola v Veliki Pire1ici je bila vee kot dvajset let ena redkih na Celjskem, namenjena usposabljanju dijakom in 1tudentom ueitelji1ea in pedago1ke akademije (hospitacijska 1ola). Dejavnost je bila raz1irjena tudi na ueitelje - praktike, ki so poueevali kombinirane oddelke v celjski regiji, in za ueitelje, ki so v inozemstvu poueevali na1e zdomske otroke. Ti ueitelji so dobivali na tej 1oli redna napotila za praktieni pouk v razredu.
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JAKOBA
Na mestu, kjer stoji dana1nja cerkev, je bila v letih 60 do 160 vila rimskih kolonistov. Leta 1422 pa je bila tu postavljena cerkev. Leta 1666 je bila cerkev ponovno prezidana in poveeana, 1677. so ji prizidali zvonik, ki stoji 1e danes. Cerkev se je zaradi slabe lesene konstrukcije leta 1770 podrla. Dvanajst let so gradili cerkev v baroenem slogu, ta stoji 1e danes. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopali1ee, ki so ga leta 1896 opustili in uredili novega na Narek1ovem posestvu. Sedanje pokopali1ee je bilo blagoslovljeno 1967.leta.
PODRUŽNIENA CERKEV SV. OŽBOLTA NA PERNOVEM
Cerkev je prvie omenjena leta 1392, vendar je bila zgrajena vsaj 3e v prvi polovici 13. stoletja. V easu tur1kih vpadov je slu3ila za obrambni tabor. Ohranjena sta 1e visok obrambni stolp - sedanji zvonik - in deloma taborsko obzidje. V cerkvi je grobnica gra1eakov nekdanje grmovske gra1eine. Na ju3ni strani cerkve je na zunanji steni vzidan kamnit relief deklice s ko1aro v roki z rimskega obdobja. V devetnajstem stoletju sta bili dozidani stranski kapeli in zakristija.
PODRUŽNIENA CERKEV SV. KUNIGUNDE
Cerkev sv. Kunigunde na Gori je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja ali v prvi polovici 15. stoletja. Zvonik je bil prizidan pozneje. Cerkev je bila veekrat predelana in obnovljena. Pri obnovi leta 1881 so pod plo1eo prezbiterija na1li srebrne novce, ki jih hrani celjski muzej. Kunigunda je tudi izhodi1ee za izlete, z nje je lep razgled po V delu Spodnje Savinjske doline in na Celje. Gora, ki je zelo priljubljena turistiena toeka in jo planinci radi obiskujejo, je danes vkljueena v savinjsko planinsko pot, prav tako pa je tudi izhodi1ee za vojni1ko planinsko pot.
PLANINSKI DOM na ŠENTJUNGERTI
Dom stoji tik pod vrhom hriba Gora v hribovitem svetu, ki na severni strani obroblja spodnji del Savinjske doline. Šentjungert se imenuje razlo3eno naselje na poboeju in ob vzno3ju hriba. Dom je odprt ob nedeljah in praznikih; ob posebnih prilo3nostih in po dogovoru ga odprejo tudi ob drugem easu. Z Gore je lep razgled proti vzhodu na hribovit svet proti Vojniku, Šentjurju in na Kozjansko s Konji1ko goro, Boeem, Donaeko goro. Nedalee od vzno3ja sta naselje Šmartno v Ro3ni dolini in Šmartinsko jezero. Na jugu je Savinjska dolina s Celjem, Petroveami, Žalcem in Šempetrom.
KMEEKE HIŠE
Kmeeka domaeija je imela za svoj razvoj veliko prostora, saj ga je v primerjavi z me1eansko hi1o tudi vee potrebovala. Poleg stanovanjskih prostorov je potrebovala 1e prostor za 3ivino, orodje in za shranjevanje izdelkov. Valvazor je pisal 3e o zidanih hi1ah, na njegovih bakrorezih pa vidimo tudi lesene hi1e in enojne kozolce. Pri nas v Galiciji imamo 1e eno leseno hi1o, v kateri 1e vedno 3ivijo ljudje. Na Slovenskem lahko govorimo o petih tipih hi1 in domaeij. To so:
- alpska hi1a
- primorska hi1a
- subpanonska hi1a
- osrednje slovenska hi1a
- dimniena hi1a.
V osrednji Sloveniji, kamor spadamo tudi mi, se stikajo vsi trije tipi, zato stavbe zelo te3ko uvr1eamo v trdno tipolo1ko skupino. Hi1e so pogosto somerno grajene. Osrednji prostor je ve3a, levo in desno ob njej pa sta izbi. Grajene so bile iz lesa, pokrite pa s slamo. Slamo, ki je imela poseben ear skromnosti in iznajdljivosti v izrabi materialov, je kasneje zamenjala opeka, pa tudi skodle in kamnita kritina. Slame so se izmikali le pri cerkvenih kritinah.
Kmeeke hi1e izra3ajo povezanost z okoljem. Arhitektura je odvisna od zemlji1ea in materialov, ki jih nudi zemlja, pa naj gre za les, kamen, ilovico ali slamo. Osrednji bivalni prostor v kmeekih hi1ah predstavlja >hi1a<. V njej so se odvijale bivalne, prehranjevalne, gospodarske, duhovne in se kak1ne druge funkcije dru3ine. Pri dru3inah z veejim 1tevilom dru3inskih elanov je bila hi1a tudi dopolnilna spalnica. Poleg bivalne in drugih zgoraj navedenih funkcij doloeata >hi1o< 1e dve sestavini:
- kot z mizo in sede3i
- pee.
Pomembna sestavina kmeeke hi1e je tudi pee. Kmeeka pee je bila zidana in obdana z loneenimi peenicami. Postavljena je bila v kot hi1e. V pee pa so kurili iz sosednjega prostora. Osrednji bivalni prostor je bil pogosto namenjen tudi opravljanju raznih domaeih del, rokodelstvu in obrti, zlasti v zimskem obdobju. V tem easu so prinesli kolovrat, postavili statve in motovilo. Kuhinja je bila od ostalih prostorov loeeni del bivali1ea. Kuhinja je v novej1em easu nadomestila vlogo nekdanje >hi1e<, torej osrednjega bivalnega in ustvarjalnega prostora.
SLIKARIJE NA KMEEKIH HIŠAH
Poslikave na zunanjih stenah kmeekih hi1 so zlasti narasle v 19. stoletju. Motivi teh slikarij so nabo3ni in posvetni, dopolnjeni z ornamentiko, med izrazito funkcionalnimi motivi nastopa tudi sonena ura. Pri nas jo imamo ohranjeno na Kunigundi. Med figuralnimi poslikavami, poleg klasienih upodobitev Marije z otrokom ali Florjana, nastopa 1e cela vrsta svetni1kih podob, kar si lahko razlagamo tudi tako, da si je naroenik poslikave dal naslikati svojega zavetnika. V zvezi z dedi1eino slikarij na fasadah ka3e opozoriti na njeno ohranjanje tudi v okviru raznih prezidav, zlasti sprememb okenskih odprtin.
MAROFI
Pomemben sestavni del gospodarskega poslopja so tudi >marofi<. Spodaj je bil hlev za 3ivino, >listnica< za shranjevanje stelje in morda 1e svinjak. Zgoraj pa je bil prosto za seno in za razna kmeeka opravila. Mednje sodi prav gotovo >mlaeev<, prostor, kjer se je to odvijalo, pa so imenovali >pod<. V tem delu je bil tudi poseben prostor >parna<, ki je bil shramba za snopje pred mlaevijo, po njej pa za slamo. Mlatili so s cepci. To je vrtljiva dvodelna palica, ki so jo mlatiei vrteli nad snopjem 3ita in udarjali po njem tako, da so loeili zrnje od slame. To zrnje so potem 1e oeistili in presejali preko >re1eta< ali >redeseje<. Mlaeev je veljala za eno najte3jih kmeekih del v tistem easu.
KAŠEE
Kot samostojna poslopja so se s srednjim veku razvile tudi ka1ee- shrambe za 3ito. Pogosto so bile podkletene, zidane ali lesene. Bile pa so kljuene gospodarske stavbe, povezane s pre3ivetjem dru3ine.
KOZOLEC
Kozolec spada med najzanimivej1e dele gospodarskih poslopij. Poznamo izpeljanke iz enojnega kozolca, ravne oblike vezanih kozolcev, kozolce s pristre1ki in predvsem dvojne kozolce ali toplarje. Razvili in razmahnil so se zlasti v 18. in 19. stoletju, kar je bilo povezano s splo1nim razvojem kmeekega gospodarstva. S kozolcem je kmet re1eval su1enje 3ita v snopih, shranjevanje sena , potreboval pa ga je tudi za shranjevanje razlienih strojev in vozov. Številni kozolci ponovno dokazujejo svojo >univerzalnost<, saj so po merah uporabljivi tudi za shranjevanje sodobnih poljedelskih strojev a1i celo avtomobilov in bivalnih prikolic.
ZNAMENJA IN RAZPELA
Pomembno zgodovino likovnega obzorja v Galiciji predstavljajo tudi znamenja, stebrasta ali stropna, kapelice in kri3i, ki so v na1em kraju najbolj znaeilna. Pomembna znaeilnost pri postavljanju znamenj je bila, da so jih postavljali do 19. stoletja za nekmeeke naroenike, kasneje pa tudi za kmete. Zadnja leta namenjamo nekaj vee pozornosti njihovi obnovi in vzdr3evanju, kar velja zlasti za zidana znamenja in kapelice. Pogosto najdemo odliene primere hi1nih razpel, vendar so prepleskana z debelim slojem oljne barve, ki spodaj 1e vedno skrivajo staro poslikavo. Ee lastnika vpra1amo, zakaj imajo tako lepo razpelo, odgovorijo: >Hi1o smo prenovili, pa smo morali 1e starega boga prebarvati, da je ostal doma.<